Triindvajset sekund, ki so spremenile Ljubljano

Triindvajset sekund, ki so spremenile Ljubljano

Ko se je Ljubljana zbudila v ruševinah

Potres leta 1895 je trajal manj kot pol minute, njegovi popotresni sunki pa so mesto zaznamovali za desetletja.

V kolektivni zavesti povprečnega Slovenca se ob omembi besede »potres« izrišejo trije zgodovinsko pomembni potresi na našem teritoriju, ki so se nekako vtisnili v naš DNK: nismo sicer delali ankete, vendar če bi jo, bi mimoidoči verjetno na vprašanje, ali lahko naštejete tri »znamenite« potrese pri nas, povedali: Ljubljana 1895, Furlanija-Posočje 1976, Posočje 1998. Pogojno bi lahko dodali še Skopje 1963, ki je bilo takrat del skupne države in je ta potres imel velik vpliv na kasnejšo gradnjo objektov z vidika protipotresnih standardov.

Slovenija leži na območju stika Jadranske mikro plošče in Evrazijske makro plošče, zaradi česar so potresi na tem ozemlju stalnica. Prebivalci Ljubljane letno zaznajo med 25 in 80 šibkih ali komaj zaznavnih potresov in le enega ali dva z zmernimi učinki (dr. Blaž Vičič ARSO na dogodku Slovenskega zavarovalnega združenja ob 131. obletnici potresa v Ljubljani).

Dolga zgodovina potresov

Ljubljanski potres 1895 predstavlja enega ključnih prelomnih trenutkov v urbanem, arhitekturnem in družbenem razvoju Ljubljane. Potres je mesto prizadel na velikonočni ponedeljek, 14. aprila 1895, ob 23. uri in 17 minut.

Ker gre za izjemno pomemben dogodek ne le za zgodovino Ljubljane in s tem cele Slovenije, ampak tudi v srednjeevropskih gabaritih, se bomo temu potresu malo bolj posvetili, pri čemer se poleg internetnih virov naslanjamo na knjigo Janeza Kajzerja S tramovi podprto mesto iz leta 1983.

Dejstvo je, da je Ljubljana na zelo potresnem »podstavku« in potresi so se pojavljali skozi celo zgodovino. Valvasor omenja silno močan potres, ki je Ljubljano in Kranjsko stresel leta 792, grozovit potres naj bi sledil leta 1000. Nadalje je bila Ljubljana močno poškodovana leta 1508 in docela porušena leta 1511 (isti potres je porušil 26 slovenskih mest), zatem je Ljubljano krepko stresalo v letih 1626, 1641, 1669, 1684 in 1691. V 19. stoletju je Ljubljana čutila občutnejše potrese v letih 1830, 1833, 1835 in 1836, leta 1840 pa je divjal obsežen potres od Beneške do Hrvaške, ljubljanski zidovi pa so pokali tudi leta 1845, stresanje tal pa so Ljubljančani občutili še v letih 1856, 1857, 1861, krepko spet 1879.

Predpotresna Ljubljana z desetino današnjih prebivalcev

Nato sledi najbolj znameniti od vseh, t.j. velikonočni 1895, ocenjena magnituda tega potresa je bila okoli 6,1 po Richterjevi lestvici (med osmo in deveto stopnjo po Marcalli-Cancani-Siebergu, opisno bi ga umestili med rušilnim in delno uničujočim), njegov epicenter pa se je nahajal v bližini Ljubljane.

Da bi si predstavljali, kakšne so bile razmere v predpotresni Ljubljani, kako majhno in utesnjeno mestece je bila, najprej kratek zgodovinski oris: Ljubljana je takrat štela približno 32.000 prebivalcev (približno desetkrat manj kot danes), ki so živeli v 1373 hišah, od katerih je bilo le 6 štirinadstropnih, 77 trinadstropnih, vse ostale so bile nižje. Strnjeno je bila pozidana le pod Gradom, v okolici Kongresnega trga in v današnjem središču mesta okrog glavne pošte.

V gorenjsko smer se je mesto končalo pri današnjem železniškem nadvozu nad Dunajsko cesto, ob Tržaški pa je stalo le nekaj hiš. Prometa je bilo v mestu malo, kadar so meščani potovali, so uporabljali železnico, premožni so se vozili tudi v lastnih kočijah. Po poklicu so bili meščani predvsem javni uslužbenci, vojaki in pripadniki svobodnih poklicev (industrija, obrt, trgovina), pomembna je bila Tobačna tovarna, ki je zaposlovala dva tisoč delavcev. V starem delu mesta so bile med posameznimi hišami tako imenovane komunske uličice, to so bili v resnici odprti jarki za odvajanje iz stranišč in druge nesnage.

Velikonočni šok: »Strašno je b'lo«

Do leta 1890 so Ljubljančani dobivali vodo iz vodnjakov, nato so po prizadevanju svojega občinskega svetnika, kasnejšega župana Ivana Hribarja, dobili svoj vodovod. V letih pred potresom je 21,5 odstotka Ljubljančanov govorilo nemško, ostali slovensko, medtem ko se je Ljubljana navzven kazala kot skoraj povsem nemška. V uradih, šolah, deloma v cerkvah, je vladala nemščina. Župani praviloma niso znali niti malo slovensko. Ulične table so bile nemške. Zveni znano tudi danes?! Le da na namesto nemščine v oči bode nek drug germanski jezik … Koliko odstotkov Angležev in Američanov že živi v Ljubljani?!

Okrog 4. aprila 1895 je nek opazovalec družbo opozoril, da se je prejšnji večer zemlja stresla. Niso ga jemali resno. Na velikonočno nedeljo 1895, 14. aprila, je bil čudovit pomladni dan, mladi in stari so praznično oblečeni hiteli v Tivoli, drugi v okolico, nekateri celo na izlete v Opatijo, Celovec, Zagreb. Nedelja je šla h koncu, Ljubljančani so spali že dve uri, ko jih je 17 minut čez enajsto zvečer nenadoma prebudil grozen ples. Bilo je tako, kot bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov. Zamolklo je zabučalo in se takoj zatem strahovito streslo. Stene in zidovi so pokali, tramovje podstrešij je škrtalo in cvililo. S streh je padala opeka, lomili so se dimniki, stene so se odpirale. Ljudem se je zdelo, da je sunek trajal vsaj deset minut, dejansko je trajal triindvajset sekund. V prvih dvanajstih dneh so zabeležili še 109 potresov, do oktobra 1896 pa v celoti 200 potresnih sunkov. Zemlja pod mestom se je povsem umirila šele po štirih letih.

Najslabše jo je odneslo staro mestno jedro

Potres je povzročil obsežno materialno škodo: poškodovanih ali porušenih je bilo približno 10 odstotkov stavb, večina preostalih pa je utrpela resne poškodbe. Opazili so, da so potres bolje prenesle stavbe, ki so imele stropove na železnih traverzah, najslabše so jo odnesla stara poslopja z meter debelimi zidovi. Najbolj prizadeto je bilo staro mestno jedro z ozkimi ulicami in slabo grajenimi hišami. Kljub razmeroma nizkemu številu smrtnih žrtev (uradno jih navajajo manj kot 10) je bil psihološki učinek na prebivalstvo izjemen, saj je sledilo več kot sto popotresnih sunkov. Škoda je presegla tri milijone goldinarjev. Preračunano po sistemu zlatega standarda, bi to pomenilo okrog 150 milijonov današnjih evrov.

Poseben pomen potresa se kaže v kasnejši obnovi mesta. Ta je potekala pod vodstvom župana Ivana Hribarja (leto dni po potresu je zamenjal prejšnjega nemškega župana), ki je izkoristil katastrofo kot priložnost za modernizacijo Ljubljane in je razvoju mesta dirigiral celih petnajst let. V obdobju po potresu je mesto dobilo novo urbanistično podobo, zaznamovano z vplivi secesije in sodobnejšimi gradbenimi tehnikami. K obnovi so pomembno prispevali arhitekti, kot je bil Maks Fabiani, ki je pripravil regulacijski načrt mesta. Mesto je tudi dobilo prvo potresno opazovalnico v tem delu Evrope.

Začetek novega poglavja v razvoju prestolnice

V literaturi je potres dodobra popisan, obstaja tudi precej fotografske dokumentacije. Zanimiv je značilen pristop utrjevanja načetih stavb s tramovi, kar je postalo pregovorno. Tramovi so bili ponekod postavljeni pretirano na gosto tudi zato, da bi bila škoda v očeh ocenjevalcev videti še večja - zametki poskusa zavarovalniške goljufije? Ko je bila škoda uradno ocenjena, so postali tramovi nadlega.

Ljubljanski potres leta 1895 tako ne predstavlja zgolj naravne katastrofe, temveč tudi začetek transformacije Ljubljane iz provincialnega mesta v moderno srednjeevropsko prestolnico. Ob potresu je za Ljubljano zvedela vsa Evropa, če že ne ves svet. Tri leta po potresu je bil v Ljubljani posnet film z naslovom Razgled po Ljubljani, do katerega ne bi prišlo, če ne bi vsa Evropa še dolgo po potresu kazala zanimanje za Ljubljano. Pred potresom so zašli v Ljubljano le redki tujci, po potresu pa se je turizem razmahnil, tako da so jih leta 1905 našteli že 43.000. Prav so imeli tisti, ki so že v dneh po potresu zagotavljali, da bo Ljubljana doživela preporod.

Potres z učinki sedme stopnje, ki povzroča razpoznavno gmotno škodo in ga prebivalci zelo močno občutijo, se v širšem območju Ljubljane pojavi povprečno vsakih sto let. Verjetnost, da se tak potres zgodi v življenjski dobi tipične stavbe, torej v približno 45 letih, je razmeroma visoka. Statistično je vsako leto en odstotek možnosti, da se zgodi. Če bi se v Ljubljani ponovil potres iz leta 1895, bi bilo najverjetneje za malo manj kot deset milijard evrov neposredne škode, hkrati pa še vsaj dodatnih pet milijard evrov posredne škode. Brez možnosti bivanja bi lahko ostalo več kot sto tisoč ljudi. Največja škoda bi bila zaradi mehke podlage na območju Ljubljanskega barja, manjše poškodbe pa bi zaznali v polovici Slovenije.

Zakaj ne želimo zavarovati doma?

AZN je z anketo preverila razloge za nezavarovanost doma za osnovne nevarnosti in potres. Največ nezavarovanih lastnikov domov preprosto ne vidi tveganj. Pri potresnem zavarovanju je najpogostejši razlog nezavarovanosti prepričanje, da na njihovem območju nesreče ne pričakujejo. Tako meni kar 50,7 % vprašanih. Redke, a velike dogodke ljudje pogosto sistematično podcenjujejo, dokler se ne zgodijo blizu. Podobno razmišljanje je razširjeno tudi pri zavarovanju za osnovne nevarnosti (34,9 %), kjer poleg tega stopi v ospredje še finančni razlog, saj 36,5 % anketiranih pravi, da si zavarovanja ne more privoščiti. Pri potresnem zavarovanju je ta delež nižji (21,2 %). kar nakazuje, da problem tam ni samo cena, ampak predvsem percepcija in morda nizka privlačnost / razumljivost ponudbe.

Okoli 14 % jih pri obeh vrstah zavarovanja navaja, da na trgu ne najdejo ustreznega produkta, to je pomembno, ker kaže na tržno neskladje: pogoji, kritja ali kompleksnost so takšni, da del ljudi enostavno odneha. Drugi razlogi (od zaupanja v varno gradnjo do pričakovane pomoči države ali zadostnih prihrankov) pa se pojavljajo le posamično (večinoma pod 10 %).

Slika: Razlogi za nezavarovanost doma za osnovne nevarnosti in potres

Vabljeni k branju našega naslednjega prispevka, v katerem pišemo o potresu v Furlaniji - Posočju leta 1976. Dogodek velja za eno najhujših naravnih nesrečo v severovzhodni Italiji in širši-alpsko jadranski regiji v 20. stoletju. Prispevek bo objavljen v prihodnjih dneh.

Triindvajset sekund, ki so spremenile Ljubljano (PDF, 225.41 KB)