Člani delovne skupine Alpske konvencije za varstvo tal na srečanju v Ljubljani

Dogodka so se udeležili predstavniki držav pogodbenic Alpske konvencije. | Avtor: MNVP

Tla so pomemben naravni vir, pomemben za prehransko samooskrbo kakor tudi za mnoge druge rabe, vse bolj prepoznavno vlogo pa imajo tudi v prilagajanju na podnebne spremembe, še posebno v naseljih. Zato jih naslavljamo v okviru prostorskega načrtovanja ter urejanja in vzdrževanja zelenih površin.

Alpska konvencija je mednarodni sporazum med alpskimi državami (Avstrija, Francija, Italija, Lihtenštajn, Monako, Nemčija, Slovenija in Švica) ter Evropsko unijo, katerega cilj je spodbujanje trajnostnega razvoja v Alpah. Njeno delovanje zajema širok spekter področij, od prostorskega načrtovanja, turizma in gospodarstva do podnebnih sprememb ter ohranjanja tal, biotske raznovrstnosti in krajine.

Zaradi vse večjih pritiskov na tla v alpski regiji ter naraščajočih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, je bila leta 2019 ustanovljena delovna skupina za varstvo tal, v kateri Slovenijo zastopajo predstavniki Agencije RS za okolje ter Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prerano. Skupina se ukvarja s kvantitativnimi in kvalitativnimi vidiki varstva tal ter z drugimi tematskimi delovnimi telesi Alpske konvencije, še posebej z Delovno skupino za prostorsko načrtovanje in trajnostni razvoj, oblikuje skupne projekte. Tako so v okviru izvajanja dolgoročnega akcijskega načrta za varstvo tal v alpski regiji predvideni skupni dogodki za ozaveščanje o vlogi tal v prostorskem načrtovanju. Slovenija bo tovrstni nacionalni dogodek izvedla 18. maja 2026 v Hiši EU v okviru Pogovorov stroke.

Tokratni sestanek Delovne skupine za varstvo tal, ki ji predseduje Avstrija, je bil poseben, saj je prvič potekal v Sloveniji - doslej so bili sestanki večinoma organizirani v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Prvi dan je bil namenjen usklajevanju izvajanja rednih nalog in aktivnosti, ki izhajajo iz mandata delovne skupine za obdobje 2025-2026. Med nalogami delovne skupine je tudi priprava usmeritev za ravnanje s tlemi na gradbiščih, kar bo za Slovenijo koristna pridobitev, saj bodo pripravljene na podlagi preverjenih izkušenj alpskih držav. Na strokovni ekskurziji na Ljubljanskem barju so si udeleženci sestanka ogledali Jurčevo šotišče, eno redkih območij na Barju, kjer je ohranjen ostanek visokega barja z značilno vegetacijo. Šota je tu nastajala skozi tisočletja z nalaganjem organskih snovi v razmerah brez kisika. Šotna tla skupaj z mikroorganizmi in močvirskimi rastlinami delujejo kot naravni biofiltri, ki zadržujejo in razgrajujejo škodljive snovi ter tako prispevajo k varovanju podzemne vode - pomembnega vira pitne vode na tem območju. Udeleženci so si lahko ogledali tudi pedološki profil tal, s katerim je bil omogočen detajlni vpogled v zgradbo šotnih tal ter gline »polžarice«, ki predstavlja podlago šoti. Na terenskem ogledu so bila predstavljena tudi prizadevanja Slovenije za renaturacijo sladkovodnih mokrišč in varstvo šotišč, kar je ena od zahtev Protokola o varstvu tal Alpske konvencije. Nekaj renaturacij je bilo izvedenih v projektu WETMAN, med njimi na šotiščih na območju Pohorja.

Krajina ljubljanskega barja je bila zaradi šotne industrije pred stoletjem precej drugačna kot je danes in precej drugačna v času koliščarjev, ko je bilo na tem območju še jezero. Vpogled v tisočletno spreminjanje krajine zaradi naravne dinamike in rabe prostora je skupina dobila z obiskom rekonstruirane prazgodovinske koliščarske naselbine Morostig. Ižanska kolišča so bila leta 2011 skupaj s kolišči na obrobju Alp uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCO, slovenski del pa je razglašen tudi za kulturni spomenik državnega pomena.