Pogovori stroke: kako do bolj zelenih mest

Pogovori stroke | Avtor: Ministrstvo za naravne vire in prostor

Priprava nacionalnega načrta za obnovo narave v mestih je del širšega procesa oblikovanja Nacionalnega načrta za obnovo narave, ki ga morajo pripraviti vse države članice Evropske unije na podlagi Uredbe o obnovi narave, sprejete leta 2024. Ta določa cilj, da EU do leta 2030 obnovi vsaj 20 odstotkov vseh kopenskih in morskih območij, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki potrebujejo obnovo. Slovenski nacionalni načrt bo poleg območij urbanih ekosistemov zajemal tudi mokrišča, travišča, sladke vode, gozdne, kmetijske, gorske, morske in obalne ekosisteme, nastajal pa bo v sodelovanju z deležniki vseh relevantnih področij ter z vključevanjem strokovne, zainteresirane in širše javnosti.

V uvodnem nagovoru je generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev MNVP dr. Nataša Bratina poudarila, da Uredba o obnovi narave predstavlja enega ključnih korakov Evropske unije k varstvu okolja, ohranjanju biotske raznovrstnosti in prilagajanju na podnebne spremembe. V urbanih območjih, kjer je pritisk na prostor še posebej velik, je njena implementacija zahtevna, a hkrati nujna. Izpostavila je, da so zelene površine in drevesa v mestih temeljni gradniki kakovostnega bivalnega okolja, saj prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti, izboljšujejo kakovost zraka, blažijo učinke toplotnih otokov, zmanjšujejo posledice suš in poplav ter prebivalcem zagotavljajo prostor za rekreacijo, druženje in sprostitev. Poleg tega pomembno prispevajo k identiteti, vrednosti in privlačnosti prostora ter k ustvarjanju bolj zdravega, varnega, prijetnega in trajnostno naravnanega okolja.

Dr. Daša Majcen in dr. Sašo Gorjanc z Direktorata za naravo MNVP, sta predstavila obveznosti Slovenije iz naslova Uredbe Evropske unije o obnovi narave, temeljne cilje uredbe in terminski načrt priprave ter izpostavila pomen vključevanja javnosti že v zgodnji fazi. V načrtu za obnovo narave je treba do leta 2026 na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov opredeliti območja za obnovo, določiti izbor kazalnikov za spremljanje stanja (do leta 2030) ter opredeliti ukrepe za obnovo oziroma preprečevanje poslabšanja stanja. Končni osnutek načrta bo predložen Evropski komisiji do septembra 2026, končna verzija z vključenimi pripombami Evropske komisije ter začetek izvajanja ukrepov pa sta predvidena v drugi polovici leta 2027. Uresničevanje načrta se bo preverjalo z rednim poročanjem - do leta 2030 na tri leta, nato pa do leta 2042 vsakih šest let.

Mag. Tomaž Miklavčič in Zala Bokal z Direktorata za prostor in graditev ter Barbara Černič z Geodetskega inštituta Slovenije so podrobneje predstavili strokovna in podatkovna izhodišča za pripravo načrta obnove narave za urbane ekosisteme, ki sledijo ciljem iz uredbe:

• da se do 31. decembra 2030 zagotovi, da na celotnem nacionalnem območju ne pride do neto izgub urbane zelene površine in urbanega pokrova drevesnih krošenj v območjih urbanih ekosistemov v primerjavi z letom 2024;
• da se po letu 2030 na celotnem nacionalnem območju doseže trend povečanja urbane zelene površine, dokler ni dosežena zadovoljiva raven;
• ter da se po letu 2030 doseže trend povečanja urbanega pokrova drevesnih krošenj v vsakem območju urbanega ekosistema, kar se meri vsakih šest let od 1. januarja 2031, dokler se ne doseže zadovoljiva raven.

Predstavili so tri različne metodološke pristope za določitev območij urbanih ekosistemov, na podlagi katerih bo temeljil izračun dveh kazalnikov: delež zelenih površin urbanih ekosistemov in delež urbanega pokrova drevesnih krošenj. Država članica lahko sama izbere enega izmed metodoloških pristopov za določitev urbanih ekosistemov, in sicer tako da zajame: 1) celotna območja občin, kjer so mesta, manjša mesta ali predmestja ali 2) območja prostorske mreže skupkov celic s podatki o gostoti prebivalcev (število prebivalcev na območju enega kvadratnega kilometra površine), ki so definirane kot urbana središča in urbani grozdi) ali 3) območja mreže iz 2) točke, razširjene na primestno območje.

Na spodnji sliki je prikazan presek zajemov območij urbanih ekosistemov po vseh treh metodoloških pristopih za njihovo določitev.

Za izračun kazalnikov deleža zelenih površin urbanih ekosistemov in deleža urbanega pokrova drevesnih krošenj v urbanih ekosistemih uredba narekuje uporabo podatkovnega vira Copernicus, programa Evropske komisije za opazovanje in spremljanje Zemlje. Te podatke je mogoče dopolnjevati z dodatnimi podatkovnimi sloji nacionalnih virov, na primer s podatki cikličnega laserskega skeniranja Slovenije, ki jo izvaja Geodetska uprava Republike Slovenije. V nadaljevanju so bili predstavljeni tudi informativni izračuni obeh kazalnikov za območja, ki se glede na kriterije uredbe štejejo za območja urbanih ekosistemov.

Miran Košpenda, predstavnik Združenja mestnih občin Slovenije, je v nadaljevanju Pogovorov stroke predstavil aktivnosti Partnerstva urbane agende EU za ozelenitev mest in izpostavil nekatere stične točke načrta za obnovo narave v urbanih ekosistemih.

Mag. Tomaž Černe iz podjetja IGEA d.o.o. je predstavil izzive in priložnosti prostorskega načrtovanja za zagotavljanje zadostnih in kakovostnih zelenih površin v mestih ob hkratnem doseganju cilja neto ničelne rasti pozidanih zemljišč do leta 2050. Podal je pregledno primerjavo uresničevanja zahtev, ki izhajajo iz Uredbe o obnovi narave in koncepta ničelne neto pozidave, ter izpostavil možne konflikte pri udejanjanju obeh.

Razprava je pokazala, da uredba o obnovi narave za urbana območja odpira številna vprašanja - od tega, kako visoko si Slovenija postavlja cilje, do tega, kaj pomeni zadovoljiva raven zelenih površin in pokrovnost drevesnih krošenj. Predmet razprave so bile prednosti in slabosti predstavljenih metodoloških pristopov za določitev območij urbanih ekosistemov, možni ukrepi za ohranjanje deleža zelenih površin in urbanega pokrova drevesnih krošenj do leta 2030, ukrepi za doseganje zadovoljive ravni po letu 2030 ter izzivi in priložnosti prostorskega načrtovanja za zagotavljanje zadostnih in kakovostnih zelenih površin ob hkratnem doseganju cilja neto ničelne rasti pozidanih zemljišč do leta 2050. Poleg količinskih meril je treba več pozornosti nameniti tudi kakovosti zelenih površin, njihovi dostopnosti in povezovanju z modro infrastrukturo. Sodelujoči so izpostavili pomen financiranja, upravljanja in vzdrževanja zelenih površin ter opozorili, da lahko Slovenija na tem področju stori več, kot od nje zahteva evropska zakonodaja. Slovenija ima na tem področju že razvite strokovne podlage, dobre prakse in podatkovne baze, ki jih bo treba povezati v enoten, izvedljiv in finančno podprt sistem, s katerim bo mogoče učinkovito izvajati cilje Uredbe in prispevati k boljši kakovosti bivanja v mestih.